Zeleni hladilnik na zemeljsko energijo - ZEMLJANKA
Kaj je zemljanka?
V zadnjih desetletjih se v državah članicah Evropske unije krepi zavest o pomenu energetske učinkovitosti, zmanjšanja vpliva gradnje na okolje ter iskanja trajnostnih rešitev na področju gradnje objektov. Posledično se razvijajo tehnologije in prakse, ki danes tvorijo temelj t. i. nizkoenergijskih objektov. Vse več pozornosti se namenja tudi ponovni uporabi tradicionalnih znanj, ki so že v preteklosti temeljila na sobivanju človeka z naravo in optimalni rabi naravnih virov. Eden izmed zanimivih primerov takšnega trajnostnega pristopa k gradnji so zemljanke – podzemni ali polvkopani objekti, ki zaradi svoje zasnove naravno varčujejo z energijo, obenem pa spodbujajo človekovo povezanost z naravnim okoljem.
V preteklosti so ljudje uporabljali podobne pristope shranjevanja živila v podzemnih ali polvkopanih objektih. Sharnjevanje pridelkov v jamah, izkopanih v zemljo so uporablajli že stari Slovani. V Sloveniji takšni objekti obstajajo že stoletja, zlasti na podeželju, kjer so zemljanke igrale pomembno vlogo pri shranjevanju kmetijskih pridelkov skozi vse leto. Primer takšne tradicije najdemo na obrobju Hotenjskega podolja, kjer so nastale zidane zemljanke s travnato streho in obokanim pročeljem. Poseben primer podzemnih shramb predstavljajo tudi repnice, ki so značilne predvsem za območje Bizeljskega. Takšni objekti dokazujejo, da je bilo znanje o sobivanju z zemeljsko energijo in naravnim okoljem prisotno že v preteklosti – danes pa se to znanje ponovno obuja, ne le zaradi interesa za ohranjanje tradicije, ampak kot odgovor na sodobne okoljske in energetske izzive ter tudi zaradi želje po samooskrbi in trajnostnem bivanju.
Arhitekturna izhodišča
Zemljanka je v osnovi nizkoenergijski objekt, zasnovan za čim manjše toplotne izgube in največji možni energetski izkoristek. Objekt je običajno vkopan v pobočje ali hrib, kar ohranja naravno podobo krajine in obenem izboljšuje energijsko učinkovitost. Debelina obodnih sten in strehe ter uporaba naravnih materialov omogočajo stabilno notranjo temperaturo in vlažnost skozi vse leto, brez potrebe po mehanskih sistemih za ogrevanje ali hlajenje. Tak objekt ne potrebuje priključkov na zunanje energetske, vodne ali druge vire, saj lahko s premišljeno zasnovo in trajnsotnimi rešitvami deluje povsem avtonomno. Takšna gradnja odraža načela trajnostne arhitekture, pri kateri je poudarek na preprostosti, učinkovitosti, varčnosti, samozadostnosti in sobivanju z naravnim okoljem.
Zemljanko zaznamuje prepoznaven arhitekturni slog, ki temelji na povezanosti z naravo. S svojo obliko, materiali in načinom umestitve v prostor se skoraj neopazno zlije z okolico. Zelena streha, poraščena z avtohtono vegetacijo, pripomore k vizualni integraciji v krajino, hkrati pa izboljšuje toplotno zaščito in mikroklimatske pogoje. Tako kot v naravnih jamah tudi v podzemnih prostorih temperatura ostaja stabilna – poleti prostor ostaja hladen, pozimi pa se ohranja toplota. Raziskave kažejo, da približno 40 cm debel sloj zemlje prekrit z vegetacijo, zmanjša toplotne izgube za 50 do 90 %. Poleg tega je za tovrstne objekte značilna stalna relativna zračna vlaga med 50 in 70 %, kar ustvarja stabilno klimo, primerno tudi za shranjevanje živil.
Pri načrtovanju zemljanke je ključno upoštevati pravilno orientacijo. Najprimernejša je postavitev na severni strani parcele, kjer je izpostavljenost soncu najmanjša. S tem se poleti zmanjša nevarnost pregrevanja prostora. Če lega to ne dopušča, lahko naravno senco zagotovimo z obstoječimi drevesi v okolici ali z zasaditvijo novih dreves.
Pomemben dejavnik učinkovitega delovanja zemljanke je naravno prezračevanje. Dovod svežega zraka in postavitev izhodnega kanala za odvod zrak morata omogočati neprekinjeno kroženje. S tem se preprečuje kopičenje vlage in nastanek plesni, kar bistveno pripomore k primeri klimi za shranjevanje pridelkov.
Izvedbena izhodišča
Objekti, grajeni iz naravnih materialov, so trajnostno naravnani, saj omogočajo dolgoročno rabo, zmanjšujejo ogljični odtis in se zlahka vključijo v naravni krogotok. Priporočljiva je uporaba lokalno dostopnih materialov, kar dodatno zmanjšuje vpliv na okolje ter pripomore k samozadostnosti gradnje.
Med najpogosteje uporabljenimi naravnimi materiali pri gradnji zemljank je kamen, ki se uporablja zlasti za zidove in temelje. Kamen je izjemno trden in trajen z visoko sposobnostjo akumulacije toplote. Uporaba kamna ima na Slovenskem bogato tradicijo, še posebej na območju Krasa in Istre, kjer je bil pogosto uporabljen za gradnjo tako stanovanjskih kot gospodarskih objektov.
Les se je v preteklosti pri gradnji zemljank uporablja redkeje. Poleg svoje konstrukcijske funkcije ima les predvsem visoko estetsko vrednost, saj ustvarja topel, prijeten in naraven ambient v notranjosti.
Plast zemlje nasuta na strehi zemljanke deluje kot naravna toplotna izolacija. Na streho lahko posadimo izbrano vegetacijo ali pa pustimo naravi, da opravi svoje delo – zrasle bodo rastline, ki so najbolj prilagojene lokalnim razmeram. Zelena streha pozimi učinkovito ščiti pred mrazom, poleti pa preprečuje pregrevanje notranjosti objekta.
V preteklosti so se pri gradnji uporabljali tudi drugi naravni materiali, kot so slama, glina in ilovica. Gre za gradbene tehnike, ki so temeljile na tradicionalnem znanju in izkušnjah. V sodobnem času so ta znanja pogosto opuščena, bodisi zaradi pomanjkanja strokovnjakov, bodisi zaradi slabših tehničnih lastnosti materialov, kot so nižja tlačna trdnost ali manjša odpornost proti vlagi. Kljub temu pa ouporaba teh materialov ostajajo pomemben del kulturne dediščine in navdih za sodobne trajnostne pristope v gradnji.
Vzgojno-izobraževalni pomen
Zemljanka kot učni prostor ponuja edinstveno priložnost za spoznavanje krožnega gospodarstva, zaključenega krogotoka v kmetijstvu, trajnostne gradnje z izkoriščanjem naravnih virov , naravne arhitekture ter sobivanja človeka z naravnim okoljem. Zaradi svoje posebne zasnove, materialov in umestitve v prostor predstavlja odlično izhodišče za poučevanje o energetskem ravnovesju in naravni izolaciji.
Obiskovalci se lahko preko ogleda in raziskovanja zemljanke učijo:
- kako deluje toplotna in zvočna izolacija naravnih materialov (zemlja, kamen, trava),
- kako je lahko stavba energetsko samozadostna,
- kako lahko arhitektura sledi naravni obliki terena in s tem zmanjšuje vpliv na krajino,
- kako so naši predniki s preprostimi rešitvami učinkovito uporabljali naravne vire,
- da je življenje brez priključkov na zunanje sisteme – voda, elektrika, ogrevanje lahko funkcionalno
Zemljanka omogoča tudi izkušnjo bivanja v drugačnem, umirjenem in naravno uravnanem prostoru, kar lahko pozitivno vpliva na zaznavanje prostora, povezanost z naravo ter razumevanje alternativnih življenjskih slogov. Postane lahko del učnega programa za ekologijo, arhitekturo, zgodovino, biologijo in družboslovje, saj prepleta številna znanja in veščine.
Trajnostni vidiki
Zemljanka po svoji naravi uteleša načela trajnostne gradnje in nizkega okoljskega odtisa. Grajena je iz lokalno dostopnih in naravnih materialov, kot so zemlja, kamen, les, slama ali glina, ki se po koncu življenjske dobe objekta brez škodljivih ostankov vrnejo v naravni krogotok.
Glavni trajnostni vidiki zemljanke vključujejo:
- Naravno uravnavanje temperature – zemlja ohranja stabilno notranjo klimo brez potrebe po mehanskem ogrevanju ali hlajenju,
- Uporabo lokalnih in obnovljivih materialov, ki ne zahtevajo dolgega transporta in ne obremenjujejo okolja,
- Manjši poseg v krajino – vkopani objekti se zlijejo z okolico, ohranjajo naravno estetiko prostora in zmanjšujejo vizualni vpliv gradnje,
- Dolga življenjska doba in nizki stroški vzdrževanja – zaradi trpežnosti materialov in funkcionalnosti zasnove,
- Možnost popolne samozadostnosti – objekt lahko deluje brez povezave na infrastrukturo z naravnim prezračevanjem in tako omogoča shranjevanje pridelkov na sonaravni način.
Zemljanka predstavlja vzoren primer sobivanja z naravnim okoljem in je kot taka dragocen navdih za sodobno trajnostno arhitekturo. Spodbuja razmislek o tem, kako lahko tudi danes gradimo in živimo bolj naravno, učinkovito in z večjo mero odgovornosti do prihodnjih generacij.
Zelena razgledna točka na Istrsko podeželje
Zgornji del zemljanke ni le zaključna arhitekturna rešitev, temveč funkcionalen element, ki omogoča vzpostavitev zelene razgledne točke z edinstvenim pogledom na Istrsko podeželje. Zasnovana je kot naravna terasa, ki ponuja priložnost za opazovanje, umirjeno bivanje in poglobljeno doživljanje krajine.
Zaradi odprte orientacije razgledna ploščad omogoča čudovit panoramski pogled na okoliške vinograde, oljčne nasade in razgibano kulturno krajino, ki je skozi stoletja oblikovala identiteto Istre. Poudarek je na ureditvi z naravnimi nateriali – zatravljena površina z lesenimi elementi omogoča naraven dostop brez posegov, ki bi kazili prostor ali spreminjali mikroklimo nad objektom.
Razgledna točka ni zgolj estetski dodatek, temveč ima tudi vzgojno-izobraževalno vlogo – obiskovalcem omogoča razmislek o pomenu prostora, odnosa do krajine in trajnostnega razvoja podeželja. Lahko se uporablja kot prostor za izvajanje učnih ur v naravi, meditacijo ali zgolj kot prostor tišine, kjer se obiskovalec poveže z okoljem. Tako postane simbol povezanosti med podzemnim prostorom zemljanke in odprto krajino nad njo – sinteza introspektivnega in razglednega doživetja narave.
Zemljanke oziroma podzemne kašče, ki so na ozemlju Slovenije edinstvene. FOTO: Robert Lukan
V Hotedršici so podzemne kašče uporabljali skoraj vsi vaščani. FOTO: Robert Lukan
